Garažna hiša pod Kongresnim trgom

Včeraj je bil lep dan, kot nalašč za prvi sladoled v osončenem centru mesta. Konec službenih obveznosti, hop v vrtec po podmladek, gremo ven! Kje parkirati? Dajmo poskusiti neposredno v centru, da vidimo to čudo od garažne hiše pobliže.

Nisem bil edini s to idejo, ker je semaforček pred spustom v garažo prikazoval število prostih mest po etažah: 0, 3, 151. Super, gremo globlje. Ko se spustiš v garažo, te tudi v angleščini opozorijo na to, da je takoj na začetku obračališče. V mojem primeru je bilo zasedeno s parkiranim avtomobilom ampak vseeno… obračališče na vhodu? Če si zadnji trenutek premisliš? Sem z očmi hotel poiskati razlog, cenik morda, pa nisem nič videl. Po občutku je obračališče primerno za avtomobile manjšega formata, svojega ne bi mogel tam obrniti v eni potezi.

Grem not, rampa, listek. Piše, da je 15 minut zastonj, še vedno pa ne vem, koliko me bo podvig stal. Well, pa da vidimo. Gneča je, stojim 3 metre po rampi. Očitno ni predrago.

Etaža 0 levo, 0 prostih mest, etaža 1 desno, 0 prostih mest, etaži 2 in 3 (3? od kdaj pa tri?) desno, še je mesta. Ka torej spada prostor naravnost naprej, malo navzgor? Nenadoma nisem vedel, kako se te etaže štejejo vendar po občutku, na kateri višini si, ne bo prav. Parkirišča so razmetana na več nadmorskih (ali podzemnih?) višin kot premorem prstov na eni roki. In ne, ne delam na žagi.

Srečo sem imel, zavil sem desno, dvignil sem se na novo ploščad in desno je bilo prosto mesto. Bočno. Pis of kejk. Desni smerokaz, grem mimo, bam, zadaj se mi je že nekdo prilepil na odbijač. Ray Charles na popoldanskem sprehodu, očitno. Medtem ko sem čakal, da ga sreča še malce zablodele pameti, sem opazil, da verjetno cika na prosto mesto na levi, kak meter naprej. Neučakani smo, a?

Parkiram in že se pojavijo nova vprašanja. A si sploh upam vrata odpreti, ne da bi se pri tem bal, da bi mi jih kdo zbil? Namreč, poleg “voznega” pasu je bore malo prostora. Kar se izkaže tudi potem, ko hočeš garažo zapustiti. Počutiš se, kot da si v napoto vsem vozečim avtomobilom. Si predstavljaš, kako je to, ko pred seboj rineš še voziček s podmladkom, s katerim se ti mudi na boljši zrak?

Saj res, kam pa gremo? Oz. bolje, kje pa smo? Kam pa lahko gremo? Na steni piše “2, bukvarna”, desno. Ok, vsaj nekaj. Vidim vrata, sicer izgledajo kot izhod v sili ampak morda trenutno situacijo lahko tudi tako opišem. Yey, pa smo… nekje. Pred mano stopnice, gor ali dol. Kot pravijo, bistvo je v možnosti izbire. Up it is! Se ne pustim motiti, nazaj ne grem, voziček primem v roke, tamali se nasmeje ker mu je “luna park experience” zmeraj všeč in pridem dvoje stopnic više, nov izhod. Stopim na hodnik… levo dol ali desno gor? Na, spet smo tam. Gremo naprej! Ugledam luč sveta. Težave so pozabljene, ta trenutek se samo muzam nad neumnostmi in pomanjkljivostmi. Kot da so garažne hiše narejene za avtomobile, ne za ljudi. PhA!

>>>>>> prevrti tri ure naprej >>>>>>>

Nazaj moram. Ampak ne bi vozička spet nosil. Paaaa, nikjer nisem videl blagajn. Morda so na vhodu? Ampak tja z vozičkom ne bi.

Izvem, da obstaja dvigalo v podzemlje, yey! Ko ga lociram, mi ponudi opcijo nadstropja -1 in -2. Kaj so to, etaže? Nikjer označeno kje so blagajne, čeprav sem s kotičkom očesa zasledil, da bi morale biti nekje tu. Pejmo do konca dol! In… ugotovil sem, da je razlika med -1 in -2 v približno dobrem metru pa pol. Še zdaj ne vem, kam greš oz. kam prideš na -1. Blagajna! Cenik tudi, glej no glej. Kljub vsemu ne bo tako hudo.

Plačam, možna sta dva izhoda. Na parkirišče. Na enem piše, da je vstop dovoljen samo “plačnikom” ali “uporabnikom bla blaja” ali nekaj takega, who cares. Zakaj? Ker je izgledal bolj obetavno od druge opcije, ki je bil spet en dolg, neoznačen hodnik, nekam.

“You are here” ne obstaja. Šele takrat sem se zavedel, da nimam pojma, kje je moj avto. Na kateri etaži torej? 1, 2, 3, 0? Kam me je pripeljalo dvigalo, na -2 ampak… vprašanje je, v katerih enotah?!

Bem, saj se nam ne mudi, gneče ni. Klanec navzdol – luna park tiem is on, weeee! Glej glej, tu je en A4 list, nalepljen na steno, z informacijo da je dvigalo v smeri, od koder prihajam.

Malo dol, malo gor, zagledam poznano “križišče”, iz druge smeri. Aha, še sreča. No, avto je bil še tam, vrata sem spet previdno odprl, zviz, gremo. Ni druge, naravnost, bomo že prišli ven, očitno večini to uspeva.

Z občutkom zmagoslavja se prebijem mimo izhodne rampe, zapletov ni bilo (le kaj bi se zgodilo, če bi se v hiši izgubil? predvidevam, da imaš samo kakih 15 minut za izhod iz hiše, enkrat ko plačaš…) in… se ustavim sredi klanca navzgor, ker je semafor rdeč.

Od nekdaj sem bolj nezaupljive sorte do drugih voznikov (njih se bolj bojim od svoje vožnje), zato sem pustil dodaten meter razdalje med tasprednjim in seboj. Tako, nikoli ne veš. Zelena, ročna dol, avto pa tudi! Ustavil se je 5 cm pred mano. Imelo me je, da bi človeku pomagal speljati vendar je v drugo pošteno zasmrdelo po sklopki in avto se je premaknil le naprej. Toliko bolje.

Je to krivda voznika, postavitve garažne hiše ali pač načrtovanja? Vseeno mi je. Ta garažna hiša ima hujše težave sama s seboj. In mi z njo, če se trudimo slediti zdravi pameti in pričakovanjem modernega časa.

Leave a Reply