“Veste, to tako je”

Dve leti nazaj sem svoje pet-projecte in napol hobi dejavnosti speljal prek novoustanovljene pravne osebe, tako da so računi štimali in podobno. Super je bilo, toliko da sem si potrebe po gadgetih pokril, pa kake počitnice privoščil. 🙂

Poslovni račun sem odprl kar na SKB banki, tam kjer sem imel tudi osebnega. 10 let nazaj sem bil zelo zadovoljen z njimi, večino preteklega časa tudi. Stroške poslovanja so sicer dvignili vendar sem se z njimi zmeraj vse zmenil. Malo lenobe in “pomanjkanja časa in fokusa” mi je preprečilo, da bi iskal boljšo opcijo.

Letos sem želel ukiniti papirnate izpiske, ter preusmeriti tiste za podjetje. Prijavil sem se v spletni portal, s ključkom in dvemi gesli ter oddal sporočilo, kaj bi želel. Nadaljevalo se je seveda v mesec dolgo odisejado, nakar sem na koncu moral osebno na banko, da podpišem preusmeritev izpiskov na drug naslov. “Vesto, to tako je”. Kul. Lasten denar lahko prenakažem na daleč, pošte zame pa ne, in to na istem portalu, z istimi avtentikacijami. Meh.

Saj ne rečem nič, ampak še vedno so mi tri mesece kasneje poslali dopis na napačen naslov, v kuverti pa je bil izpisek z glavo, s popolnoma napačnim naslovom subjekta. Ki sem ga menjal že leto nazaj. Dvojni meh.

Trojni meh, ko sem ugotovil, da so mi letos že poslali novo kartico za nadomestilo pravkar potekle, ni bila prevzeta, meni pa nihče nič ni javil.

Malce več sem letos delal, bil v bistvu kar priden, pa potrojil promet. Seveda so računi še zunaj ampak… vem, da sredstva bodo vsak čas, vmes pa sem potreboval tudi instrument spletnega plačila v tujino. Kreditno kartico rabim, pa bo mir, računovodkinja mi bo hvaležna.

Pet tednov nazaj sem šel naročiti kreditno. V edino poslovalnico, ki v Ljubljani dela po 17:00 uri. Hvalabobu vsaj za to. Ko povem kaj pa kako, natisnejo (!) štiri liste, ki predstavljajo komponente vloge… neizpolnjene! Svoje ime, telefon, mail in naslov sem moral napisati štirikrat. Številko TRRja, od firme, davčno, matično, skratka, VSE. Da jih ni sram. “Veste, to tako je”, pa kisel nasmešek. Malo jo je bilo sram.

Koliko želite limita? Vem, da bom imel v naslednjih 4 mesecih za opraviti en nakup v višini dveh povprečnih plač, zato sem to zinil. “Ja seveda, ni problem!” je ščebetala referentka. “Tole oddam, pa bo, v treh tednih pričakujte pošto”.

Do danes sem z vsemi nakupi softvera in ostalih pritiklin, potrebnih za delovanje podjetja, čakal. Bom na kartico. Ki je še ni bilo. Zato sem poklical, in so me prevezali

Dober dan, jaz sem ta pa ta, želel sem to pa to, rečeno je bilo to pa to, že pet tednov nisem prejel povratne informacije. A ste bili pri meni? Ne, pri sodelavki. Aja, kateri? What the fuck do I know. Veste, do mene ni nič prišlo. In tišina. 15 sekund. Sem bil tiho, da se človek sam strezni in kaj predlaga. No, ni. Sem rekel, da naj poišče zadevo. Kdo ste že?

Obetavno.

A ste zihr oddali vlogo? Ja, še danes me zapestje boli od pisanja. Nenadoma je našel karkoli je že iskal. Aha, pravi. Samo malo. In, pogledal sem na telefon, 3:45 minute je bila tišina, slišal sem nekako škrebljanje na drugi strani. Ste še tu? sem vprašal. Gospod, saj vaša firma nima nobenega prometa. Ooooooukej, nisem majstor ampak davek na nič bi moral biti nič, pa ni bil. Dejmo še enkrat. Kaj rabite? Samo malo… škrab škrab škrab, gospod, limita vam lahko damo samo za polovico zaprošenega. Če bi hotel vse, bi moral vezati depozit v protivrednosti za eno leto pri njih. Očitno na blef dajejo samo milijone, jurja je riziko druge stopnje.

V tistem mi je bilo že precej vseeno za limit, kar sem mu pojasnil. Rekel sem, da me skrbi to, da je vse to ugotovil šele ad hoc ob mojem klicu, pet tednov se pa nič ni zgodilo. “Veste, to tako je”.

V tem sem pojasnil, da rabim plačilno sredstvo za tujino, tudi z zmanjšanim limitom, da svoje načrte najprej izpolnim. Zato prosim, če se lahko zmigajo. Ja, to pa letos ne bo šlo, pravi, z nasmehom tipa “kaj si pa vi mislite…”. Ko sem na to komentiral, da verjetno zato, ker je gospod pet tednov z ritjo sedel na svoji glavi, se je morda malce užalil.

“Veste, to tako je,” sem mu rekel, “eni se trudimo kaj narediti, eni pa samo zmigujete z rameni in vam je vseeno. Očitno je čas za zamenjati banko.” Odogvoril je “Ja pa dajte.”

Vseeno mi je, kdo je bil bumbar na drugi strani. Na portal se bom prijavil in preklical prošnjo za izdajo kartice. Verjetno jo bodo ignorirali. Ne da se mi bumbarja zahojenega niti prijaviti na banko zaradi obnašanja. Če bi na to temo kdo hotel kaj narediti bi verjetno moral že dolgo tega.

Pozitivno energijo rabim. Pa tortico za računovodkinjo, ki bo imela malce več dela…

Zbiram predloge za banko za poslovni račun.

Leave a Reply