Danes je bil dan za telefoniranje. Potrebno je bilo urediti zadeve okoli očetovskega dopusta, tanajmlajšemu članu družine pa je potrebno zagotoviti datum za prvi sistematski pregled.

Glede storitev zdravstvenih domov se ne bom spuščal v detajle. Ne vem, res ne, zakaj vsak ZD dela stvari po svoje in je osebje blazno začudeno “kako to drugi sploh lahko delajo stvari kakor koli drugače…” Skrajno  odporni so na vse vrste predlogov. Zdravstvena javna uprava, skratka. Nikjer niti sledu o skupnem imenovalcu. Ampak o tem kdaj drugič.

Z našo pediatrinjo smo zelo zadovoljni. Na srečo nam je tudi ni potrebno prevečkrat obiskati. Seveda zaradi tega, ker je otrok bil pretežno zdrav. Po svoje pa tudi zato, ker bi časovno potreboval dopust vsakič sproti, da uredim formalnosti okoli tovrstnih situacij, pa da si še malo spočijem od vsega kar se je ravno zgodilo. Poleg otrokove bolezni.

Namreč, ko otrok zboli, ga poskusiš naročiti na pregled, če ni že tako, da se sosedov pitbull igra z njegovo roko na vrtu, medtem ko je malček doma in si malce priviligiran pri sprejemu.

Prvi korak misije nemogoče je dobiti sestro na telefon. Telefon zvoni, zvoni, zvoni v prazno, zvoni še malo. Naslednji trenutek je seveda zaseden. In tako v nedogled. Saj razumem, premalo osebja je. Vse dokler nisi dejansko tam, fizično, pa vidiš, da sestre na kupu, chit-chat ali pa ena dela dve jo čakata, telefon pa zvoni v prazno. Neredko se zgodi, da je slušalka odložena, da pač telefon ne povzroča hrupa in ne moti sester. Pametni telefon je zadnjič naznanjal, da je bilo potrebnih 96 klicev, da smo se z nekom uspeli slišati.

Oh, saj vem, vsakdo rabi tisto minuto, da zaljuči s čemer se trenutno ukvarja… vendar… zakaj ravno v “našem” ZD?! Slišal, ne, VIDEL sem, kako se na klice v druge ZD ljudje oglasijo po klicu ali dveh. Ne samo to, ponekod celo kličejo nazaj, predrznost pa taka! Kar pripelje do drugega dela.

Dejansko si se uspel, tako ali drugače, zmeniti za termin, nakar se pri odhodu želiš dogovoriti za obisk čez natanko en mesec, ko po programu sledi drugi pregled. Po predpisanem programu. V veljavi že N let. In odgovor? “Veste, v knjigi še nimamo zapisanih datumov. Pokličite nas 10 dni prej.”

Saj ne vem če bi jokal ali doniral 5 eur na mesec za rokovnik z natisnjenimi datumi. Smo samo “programerji” tak o nemogoči, da vidimo rešitve za večino problemov?

V 90% delovnega leta je urnik zdravnikov isti. A je to res tako težko? Sploh, če upoštevaš že zgoraj napisano, da me je v službi prav sram si vzeti N-krat po 10 minut za neuspelo klicanje, ker druga opcija je da sodelavce motim s klicarjenjem.

Ja, moje delo trpi. Delo s pomočjo katerega plačujem to zdravstvo.

Spet, videl sem ZD, ki te samodejno naročijo, obvestijo o datumih in 10 dni prej pokličejo, če je vse ok oz. da ne pozabiš. Čudež! No, dobra praksa, bi rekel. Dajmo jo preselit še drugam. Softver uporabljajo vsi isti. Čas je, da se ljudje malo obrnejo, mar ne?

Ker vse skupaj pripelje še do tistega trenutka, ko moraš delodajalcu predložiti pildek, da je bil tvoj otrok bolan in si zanj doma skrbel. Nega. Otroka moraš pač zdravniku pokazat, kar razumem. Pa te zabeležijo. Potem, ko je dovolj zdrav oz. ko ga lahko med okrevanjem počuvajo stari starši ali kaj podobnega, pokličeš v ZD in… aja, ne. To ne uspe. Tja greš. Zjutraj, seveda. Med službo ali tik pred. Ker moraš svojo kartico pomolit uslužbenki. Že drugič ali tretjič ta teden. In ti reče: “Oglasite se popoldan, vam bomo dali potrdilo.” Aaa?!

Saj mi ni potrebno izpostavljati kaj vse sledi, ali pač?

Enkrat sem rekel, naj mi ga pošljejo. Da ne, ker stroški niso kriti. Enkrat sem rekel, da bi se prej “naročil”, da bi me potrdilo samo čakalo na sprejemu. Da ne, ker potrebujejo kartico. Ampak telefoniranje je itak utopija, tako da sem to idejo opustil. Dejansko včasih prinesem kuverto s seboj z izpisanim naslovom in znamko. Začuda deluje.

Do preteklega vikenda. Ne vem, če me nimajo zdaj res za norca. Kar me pa najbolj boli.

Za novorojenca je bilo potrebno dobiti datum za prvi sistematski pregled. Ko so odvrnili (ja, spet smo bili pri njih), da seveda datumov še nimajo v knjigi (bi morda pisali na koledar?) in da naj pokličemo. Smo predlagali, da nas pokličejo. Kar seveda za njih ni sprejemljivo. Lahko pa pišejo. No, dajte.

Dobil sem pismo iz ZD. Not je bil kartonček, na katerem je pisalo: “Prosimo, če nas za določitev datuma pokličete.”

Naslednjo uro bom verjetno nedosegljiv.