Tokrat o tistih stvareh, povezanih s pediatrično bolnišnico v Ljubljani. Nova, super duper, karkoli se bere iz medijev. V praksi zgleda drugače. In kot “programer” ne morem, da se ne bi vprašal o nekaterih osnovnih stvareh.

Žal prevečkrat gostuje tukaj moj malimali in iz svojih in ženinih izkušenj se včasih vprašam, če poleg redkih izjem kdo sploh še razmišlja na tem svetu?

Dali smo skozi več oddelkov ampak se med seboj bistveno ne razlikujejo. V sobi sta ponavadi po dve postelji. Če si slučajno v sobi sam, te premestijo, če ne danes, pa jutri. Najraje vidijo, da če si visoko kužen, da te dajo v sobo s pacientom ki je tudi visoko kužen – ponavadi seveda z drugačno boleznijo.

Ampak dva otroka v sobi je še luksuz. Se zdi. Življenje kaže, da imajo otroci več kot različne urnike in načine sporočanja stvari, tako da si moteče faktorje ponavadi vsi prisotni podajamo in se vsakič z opravičilom za ostale v očeh trudimo jokajočega otroka čimprej pomiriti. 

Saj se navadiš, po dnevu dveh, vsi starši večinoma postanemo “prijatelji v stiski” in si pomagamo. Predvsem takrat, ko hočeš nočeš moraš iti do kopalnice ali pa nametat vase hrane, kolikor je postrežejo. Nekje v sobi, drugod moraš ven. Ni sistema, logike tudi ne.

Anyway, UX, smo rekli.

Premeščanje

Ko otroka preselijo z oddelka na oddelek, tudi če si v istem nadstropju, te odjavijo in spet prijavijo. To pomeni dvojno birokracijo. Kupi papirjev v našem elektronskem zdravstvu. Pospraviti in pripraviti je potrebno dve postelji. Zakaj? Zaradi stroškovnih mest za hrano in zdravstveni material.

Good job, otrok itak najbolj okreva če se ga trese, ruka, vozi okoli in se navaja vsakič na nov prostor. S tem, da moraš papirje preverjat sam in se počutiš kot največji težak, ko po treh urah vprašaš, če so že sproducirali list papirja, ki ti dovoli iti dve sobi bolj desno.

KZZ

Aja, nikoli nisem prepričan, kdaj bom spet rabil zdravstveno kartico. Včeraj smo jo potegnili. Jo imam jaz, jo rabijo oni, jo v drugem hodniku spet rabijo, gospod, kako to da je nimate? in podobno mi dajo misliti, da sem morda neumen, ker mi ni jasno, da moram JAZ vedeti kaj vse ONI potrebujejo in kdaj. In, sploh odkar je ne potrjujemo in imamo panslovenski elektronski zdravstveni sistem al kaj že, zakaj jo sploh potrebujem?

Ne nadomešča receptov, ne nadomešča identifikacije, vse informacije so centralizirane. Dva tedna nazaj pri zdravniku so rekli, da otrok ni zavarovan. Kaj vse sledi si lahko mislite, takih težav se ne lotevaš na enostaven način, ko imaš otroka v eni roki, torbo in jakne v drugi, okoli tebe ni preveč zdravja, otrok je pa po možnosti še pošteno razdražen od pregleda.

Klic na podjetje, lahko preverijo, vse ok, imamo papirje, ZZZS pravi da je ok. Hudiča, sestra te odpika kot da si gobavec brez plačane članarine, namesto da bi sama preverila, kako je dejansko stanje, če stranka trdi, da informacije iz sistema niso prave.

Aja, na ZZZS je baje objavljena številka, kje se to da urediti. Poglejte na uro, poiščite jo, pa mi povejte, koliko časa ste rabili.

Sobivanje

En starš je lahko pri otroku da ga čuva in skrbi zanj. Sestre ne morejo skrbeti za vse otroke hkrati, ga pa pridejo pogledati in ga oskrbijo, če jih prosiš, tu ni debate. Kot starš se “prijaviš”, da ti priskrbijo dnevne obroke. Če se starša želita recimo po par neprespanih nočeh zamenjati, dobijo vsi pikice. Ujej, papirji. Kadarkoli sem torej v bolnici me vsi vodijo pod “gospa Ta-pa-ta”, lažje je. Seveda ne pozabijo tega povedati, kot da MENI delajo uslugo.

Poleg posteljice imaš na razpolago omarico široko 35 cm, komplet posteljnine in stol, ki ga lahko po 2100 uri raztegneš v ležišče. Ta je seveda zgodba zase. Stol je fejst širok, otroka komot podojiš v njem. Ima pa nizko vzglavje, nasloniti glave ne moreš. Trd je, sedalo je pa kar “dolgo”. Pri mojih 193 cm se še nekako uspem nasloniti s križem na oporo, pa mi noge le rahlo pritiskajo v rob sedala. Ampak nedolginom mora biti pa težko, če ravno ne sedijo po turško. Ergonomija je bolj beseda na papirju, stol je še ni videl.

Ob 2100, ko recimo večina otrok mlajših od 2 let že spi, se potrudiš stol razpreti v ležišče. Fotokopije z navodili so večinoma kar na vratih v sobo. Ampak če to počneš prvič, roko dam, boš zbudil vse v okoliških sobah, ko bo težko kovinsko “podpostelje” padlo in treščilo po tleh, ker nikjer ne piše, kako ga moraš prestreči. Če je polna luna se bo del stola odpeljal in treščil v mizico s čajem in posodo.

Posteljica

No, otrok se je prestrašil, stisneš ga k sebi in pomiriš, zaspi ti v naročju. Previdno ga odložiš v posteljico z dvižnimi stranicami in… ponavadi zbudiš, ker ne gre drugače. Včeraj sem naletel na novo vrsto posteljice. Več kovine je. Toliko, da sem prvič, ko sem hotel ograjico spustiti, debelo pogledal… Sem tehnični tip, iznajdljiv, vendar sem moral trikrat pogledat, da sem zgruntal, kako gre stranica dol. Uspel sem v drugem poskusu, ker sem si v prvem preščipnil prsta. Na vsaki roki enega. Simultano. Daleč narazen. Jeba.

Rom pom pom tresk, pa je bila stranica dol. Do konca. Vmesne postaje ni. Nič, kar pomeni na višini jogija, ali pa 80 cm gor, kar pomeni, če stojim zraven, nekje 170 cm od tal. Sem že povedal, koliko sem visok, ne? Pa ne morem preko ograjice doseči otroka. Skozi rešetke pa tudi ne, ker nisem anoreksičen. Jeba. Hvalabobu šuškam dobro in otroka pomirim tudi na remote, ko je nujno potrebno ukrepati.

Torej, otroka lahko odložiš samo na posteljico. Čim ne spi, ga ne moreš pustiti brez ograjice za več kot sekundo ali pol metra razdalje. Ograja gor, ograja dol. In sredi belega dne se mi zdi da je PRE-GLA-SNO! Sedaj to prenesi na noč, ko DVA otroka, vsak s svojimi težavami, komaj spita.

Sem našel način, da to naredim kvazi neslišno, si pa to lahko privoščim le zaradi razpona rok moči in spretnosti. Če me Cirque de Soleil kdaj želi, sem pol kvalifikacij po moje že opravil.

Instrumenti in naprave

Bošček ne je preveč dobro, pomagajo z infuzijo in zdravili. Zmeraj je na cevki, torej je to le dodatna dimenzija zabave pri transportih in rokovanju. Ko infuzija misli, da ji je zmanjkalo tekočine, začne piskat. Pa sredi noči v temi tolčeš po knofih da bi ja utihnila. Na tilniku čutim pogled drugega starša in temperatura drastično pada…

Tišina! Končno. A kaj ko imajo zadeve snooze funkcijo, če ne poznaš magičnih prijemov. Pritisneš še tri gumbe in utihne. Fiju! Nisi pa zihr da mašini nisi naročil, da ti otroku dostavi liter česarkoli v naslednjih 5 minutah, zato raje pokličeš sestro, da preveri stanje.

Otrok spet spi, drugi tudi, drugi starš tudi mirno diha, še sem živ.

Pa prileti sestra, ponavadi ob 0500 zjutraj, ker je to po moje predpisana ura za tlačenje termometra spečemu enoletniku v uho. Zihr je nekje standard na to temo. Pa ajde, se ne pustijo motiti. Ampak, pazi genijalnost! Ko termometer opravi meritev, ZAPISKA GLASNEJE KOT MOJA KLINČEVA MIKROVALOVNA PEČICA! SPEČEMU OTROKU V UHO!

Bold je premalo, caps lock komajda odraža gnev ki ga omenjeno dejstvo sproži pri meni napram človeku, ki si je zamislil tako genijalnost.

Vsake toliko otroku tudi zmerijo saturacijo. In tista žvau tuli približno enako naglas. Ker ni blizu ušesa, je piskov več, za kompenzacijo. In sestri je žal, zato jo hoče utišati. In vsakič ko pritisne na “volume down” gumb, zadeva zapiska, da potrdi, da prav dela!

Well, v vrsto naj se postavijo ti geniji, da ne klofnem koga dvakrat.

Plenice

Le zakaj rabijo svoj naslov in sekcijo v tem zapisu? Ker jih v realnosti ni dovolj.

Malimali porabi recimo 4-5 plenic dnevno. Ko je na infuziji pa ustrezno kako plenico več, ker jih napolni hitreje kot lahko najdemo zamenjavo. Nosi namreč velikost 4.

Starši vedo, da 3, 3 pa pol, 4 pa pol ali pa “majhna petka” niso ok. Pri strani tolče in/ali teče ven, če se plenica ne prilega špehku na stegnih in ritki.

No, v sobi imamo kotiček s previjalnim materialom in tam so plenice številka 3 in 6. Ko sem omenil, da rabim štirko, je pogled romal k mizi, nato v tla in rekoč “Poskusite kaj urediti” je sestra opravičujoče šibala ugasniti alarm v sosednjo sobo.

Ima me, da bi plačilno listo, kjer so prispevki državi našteti,  podstavil naslednjič, ko ga previjam. A naj vzamem polovico trojke in polovico šestke da dobim nekaj približnega?! No, mislim da bom zdaj, ko je malimali zaspal šel v scouting po nadstropju in zaplenil kar se bo pač dalo. Že samo da sem napisal to, se spet počutim neumno. Če me bo kdo kaj spraševal ga bom verjetno kar z gorjačo po glavi – bumf!, potem ga pa skupaj s plenicami odvlečem nazaj v svojo jamo…

Soba

Ni kaj rečt, znakov zanemarjanja in starosti ni preveč. Sestre pravijo, da so še preveč dobre. Če so vrata zaprta, otrok sploh ne slišijo, ker ni drugega načina, ki bi opozarjal na stisko otroka. Če le-ta ni priklopljen na kak EKG ali pa spirometer, ga ne slišijo, če joka ali če je kaj narobe. Aja, pa alarmov tudi ne slišijo skozi zaprta vrata, zato sestre prakticirajo vsesplošno uveljavljeno “samo-5-centimetrov-naj-bo-odprto” metodo.

Kar pomeni, da ko zajoka en, se stresejo vsi. 🙂  Kot bonus slišiš se vse alarme iz sosednjih sob in pa telefone na sprejemni mizi oz. centralni postaji sester, ki morajo biti toliko glasni, da jih sestra sliši tudi v najbolj oddaljeni sobi, ko se vrata slučajno zaprejo. Ostalo prepuščam domišljiji.

Sem omenil, da se vrata v sobo kjer trenutno gostujeva, ne dajo zapreti za več kot pol ure? Če ves svoj cent naslonim nanje in jih pritisnem na mesto ter zakljukam, včasih uspe in ostanejo, ponavadi pa slišiš le “klik” in v trenutku si deležen dogajanja iz bližnje okolice. Z zanimanje prisluhnejo in se pridružijo tudi maloprej še trdno speči otroci.

Aja, druga opcija je, da vrata na silo, to je z vso močjo, zaloputneš. Metoda najbolj deluje, ko je luna še visoko na nočnem nebu.

Osebje

Je krasno. Večinoma pomagajo. Gospodične mične hodijo in govorijo kot miške. Mlajše popolnoma razumejo. Starejše so tudi dale že skozi vsega hudega in vedo, da je skoraj najpomembneje to, da otrok počiva. Med tistimi vmes so pa nekatere ki so le v službi, dodatno se pa najde zmeraj ena, ki v stilu “Saaaaaaandraaaaaaaaaa, teeeeeeeehtnco bom uzeeeeelaaaaaaaa” ob štirih zjutraj v sosednji hodnik subtilno sporočajo svoje namere za potrebe usklajevanja in vodenja inventure. Pa gre trud vseh ostalih nekam…

No, takim se enkrat na obisk posvetimo z vljudno prošnjo, če lahko malo obzirneje počne karkoli že počne. “M,” je ponavadi odgovor, v potrditev, da bo vsaj malo razmislila pa vrata zaloputne le s polovično silo.