Kje sem?

Vozičkov žal nikoli ni pred trgovino, zmeraj jih dobiš le v garaži. Ko dobim srednje veliko košarico na kolesih, tisto z dolgim ročajem, se podam v nakup. Spodobno, najdem kar potrebujem, vse lepo in prav. Vem, po kaj sem prišel in naberem. Včasih tudi kaj večjega.

Ko pridem do blagajne, se začne tisti zoprn občutek, da si naredil nekaj narobe. Začneš zlagati na začetek traku svoje stvari, vendar kljub temu, da so trakovi nadstandardno dolgi, počasi zmanjka prostora. Blagajničarka ne spelje traku naprej, samodejno se tudi ne premakne. Stranka pred mano še zlaga na prvi meter stvari in blagajničarka pohlevno čaka, da zloži VSE do zadnjega na trak. Jaz zlagam na zadnjega pol metra, vmes dva metra ničesar.

Čakamo. Če ima stranka pred menoj dva vozička stvari, blagajničarka čaka. Do konca. Na drugo strani tudi ni preveč prostora, kamor bi lahko stvari odložil, tudi to je res. Tako da se zmeraj vprašam, če je bila prej kura ali jajce.

Ko stranka, zloži vse dol, premakne vozička, se blagajničarka prepriča da je na drugi strani blagajne, zajame sapo in “pip, pip, pip, pippippippippip” poskenira in predrsa zadevščine na pultek, ki bi komajda zdržal, recimo, paleto pollitrskih flašk vode. V višino tudi ne zna, obratne jenge ali tetrisa se ne grejo.

Solidarnostno naravnani želijo čimprej pomagati, vlečejo vrečke z vseh koncev, kar tako mečejo v voziček in “saj bomo potem zložili” poskušajo plačilno kartico vtakniti v pravo luknjo na POS terminalu. Račun se izplazi iz luknje, še zadnji pip!, blagajničarka spet redno diha, “hvalaadijo!” še slišiš, nakar se obrne k naslednjemu, ki še ni pripravljen. In čaka. In tako naprej. Ad infinitum. Programerjev kontrapunkt ali “optimizacija je na kavi in se vrne v četrtek”. Občutek panike je v zraku gost kot zrak na LPP troli avgusta.

Če se pač pri svojih letih ne počutiš žonglirati z izdelki ki si jih ravno kupil, počasi pospraviš zadeve v vrečko tako kot tja gredo (težko in veliko na dni in stran, jajca in solato na vrh ipd), se tam na pultu nabira kup. Prodajalka v grozi gleda, modrina na ustnicah se prelevi v proseče oči stila “dajtetožeumaknitprosim”. In ko sprazniš pult, je ona spet so-človek.

Svetuje, da naredimo kopijo računa zaradi garancije ker tisk zbledi. Tudi svetuje, da “pazite pri borovnicah” ker se lahko stresejo iz ovitka. Vrečke nima, da bi to preprečila ali me malo zaščitila. Lepilnega traku tudi ne. Žal ji je, saj vidim.

Opozori me še, da naj voziček, na katerem je škatla 50x60x70cm, absolutno nazaj pripeljem, če škatle s polnimi rokami res ne more sam nesti v garažo. Pokimam, voščim lep dan. Prijaznosti potrebujejo, ker zgleda, da je sami ne smejo, ne da nočejo postreči in deliti z drugimi.

Slovencelj kot sem pa košarico seveda prepustim družbi enakih v garaži, ker se po taki izkušnji za trgovino ne bom pomatral. Pih.

No, kje sem bil?

4 Replies to “Kje sem?”

  1. irena

    Eh, ja, poznam vse opisano. Saj se mi včasih kar zasmilijo blagajničarke v Hofru, Hoferju.

    Reply
    • Andraž Koželj Post author

      Priznam, da imam tam vseeno boljše izkušnje. Opisoval sem pa Lidl.

      Reply

Leave a Reply to irena Cancel reply