Ko pridem do blagajne v trgovini, me vedno vprašajo: “Imate morda našo kartico?”. Nimam. Ravno sem jo pozabil. Doma v predalu. Nalašč. Nočem kile navlake nositi s seboj.

Če ste prijazna trgovina, je ne rabim imeti s seboj. Če niste prijazni, mi je za kartico in za vas vseeno.

Vi imate korist od tega, ne jaz. Spremljate moje nakupe in če bi bili angažirani, bi ponujali personalizirane ponudbe, pa se tega še nihče ne spomni spraviti v tek. Z obljubami o točkah in pikah in bonusih me hočete vezati na nakupe pri sebi. S tedenskimi, mesečnimi in kartako popusti na imetnike kartic zaposlujete veliko večino upokojencev, kar jim krajša dneve.

Žena ima par kartic. Nenazadnje, ima tudi torbico, v kateri hrani svoje dokumente, podobne pritikline, švicarja in še pol galaksije. Ajde, nič ne me stane pomagati ji, pa da vidimo, kaj bo iz tega. Če le lahko ohranim odpor do navlake. Prosim.

Zato sem z veseljem posvojil aplikacijo Moje kartice, ker mi dovoljuje ohranjati gravž do meni odvečnih pildkov, kosov plastike z dolgočasnimi motivi in podobnim. Izberi ponudnika, vpiši ime nosilca kartice, številko, koda za čitalce je pripravljena, gremo! Poleg namenskih aplikacij posameznih prodajalskih verig, ki omogočajo točno to, je to super “vse na enem mestu” rešitev.

Sem omenil, da je rešitev slovenska? Odzivajo se na komentarje, posodobitev je bila relativno hitra.

Yey.

Včeraj pa prvi hladen tuš.

Naj začnem par mesecev nazaj, ko je večji francoski konglomerat, lociran na Rudniku v Ljubljani, prešel z enega “kartičnega” sistema na novega in so zato imetnike pozivali, da si vzamejo pa rminut in izpolnijo novo vlogo. Meh, že to je odveč ampak smo slovenceljni vsega hudega navajeni sprejeti večinoma v tišini. Glej glej, zraven sta dva kupončka za družinske člane, da lahko vsi sodelujete pri tej novodobni norosti. Double yey! Ne, nimam ga v nobeni od denarnic.

Ampak vnesel sem ga v app Moje kartice. In uporabil, kak mesec nazaj. Včeraj me je prodajalka na blagajni prijazno opomnila: “Imate morda našo kartico”. Sem že hotel reči da ne, da jo ima žena, nakar me presune! Seveda imam! Telefon potegnem iz žepa, ga odklenem, poženem app, pa me že opomnijo: “Gospod, tako ne bo šlo. To ni v redu”.

“Kako da ne? Mesec nazaj je bilo.”

“Ne moremo tega sprejeti.”

“Aha, žena je v trgovini nedaleč stran.” Pojavi se iskrica upanja v prodajalkinih očeh. Ampak jo presenetim z vprašanjem: “Če bi imel NJENO kartico, bi bilo vse ok?”

“Da”.

“Če bi imel papirni odrezek z njene prijave, brez osebnega dokumenta, bi to bilo ok?”

“Da”.

“Ok, ta papirček sem digitaliziral, ga imam na telefonu…”

“Ne gospod, to pa ne”.

No, allo allo, it is I, Leclerc, pišite se nekam, dobrodošli v 21. stoletje.